Ko sem dobila službo v estetski kliniki, sem si jo predstavljala nekoliko drugače. In to me je malo strašilo. Mislila sem, da bom srečevala ljudi, ki si želijo popolnosti, ali še huje, pretiravanja. Danes vem, da večina ljudi pride z veliko bolj preprostimi željami - želijo si izgledati spočiti, sveži ali pa se samo boljše počutiti v svoji koži. 

Kaj me je presenetilo pri delu v estetski kliniki v primerjavi z mojimi prejšnjimi službami v zdravstvu?

Predvsem to, da večinoma največ časa porabimo za pogovor in načrt, ne za sam poseg, da so ljudje pogosto veliko bolj kritični do sebe kot do drugih, da je zaupanje pomembnejše od samega tretmaja in da so pričakovanja včasih največji izziv. 

In ja, ljudje smo si med sabo zelo različni. Različno doživljamo svoj videz. Nekdo zaradi drobne nepravilnosti izgubi samozavest, medtem ko drugi te iste stvari sploh ne opazi. Različno doživljamo tudi bolečino. Nekdo komaj zdrži katerega od malo bolj bolečih postopkov, drugi se ob tem istem obnaša, kot bi ležal na plaži. 

Kaj se učim o staranju? 

Tudi na tem področju smo si zelo različni. Različno sprejemamo staranje. Nekateri z lahkoto, drugi ga doživljajo zelo osebno. Ob tem pa, priznam, tudi sama sem se začela malo bolj pogosto opazovati v ogledalu.

Ob opazovanju naših strank in dosedanjemu znanju in izkušnjah pa se še vedno zgodi, da ne opazim tistih pomanjkljivosti, za katere se pozneje izkaže, da so glavni vzrok, da so obiskale našo kliniko. In to mi je pravzaprav všeč, pokaže mi, da imamo različne poglede in  da še vedno vidim lepoto v osnovi. 

Pred nekaj dnevi me je pacientka tik pred posegom vprašala: “Kaj pa, če potem ne bom več všeč sama sebi?” To vprašanje me je spremljalo še ves dan. Ni je skrbelo, če bo poseg uspel, ampak ali bo po njem še vedno ona. 

Ko pomislimo na estetsko medicino, si pogosto predstavljamo, da paciente skrbi bolečina, okrevanje, rezultat. V resnici pa se pogosteje srečam z drugimi vprašanji: “Kaj, če bo opazno?”, “Kaj bodo rekli drugi?”, “Bom še vedno videti jaz?” itd. 

Ta vprašanja nimajo toliko skupnega z videzom. Imajo pa z negotovostjo, samozavestjo in željo, da bi se dobro počutili v svoji koži. 

Ko sem začela delati v estetski kliniki, sem mislila, da ljudje prihajajo zato, ker želijo biti lepši. Danes vem, da večina pride z veliko bolj preprosto željo - želijo si, da bi njihov zunanji videz odražal to, kako se počutijo v sebi. 

Pogosto slišim: “ Počutim se mlada, energična, v ogledalu pa vidim utrujen obraz.”

In tukaj je po mojem bistvo estetske medicine. Ne ustvariti novega obraza. Ne izbrisati let. Ampak pomagati človeku, da ko se pogleda v ogledalu, se spet prepozna. 

Uživam v delu v estetski ambulanti. Ko zaključim delovni dan in zaprem vrata ambulante, se redko spominjam posegov. Veliko pogosteje se spomnim pogovorov, nasmehov in tiste posebne energije, ki jo občutim, ko se nekdo po dolgem času v svoji koži spet počuti dobro.